top of page
To spletno mesto je bilo ustvarjeno z orodjem za izdelavo spletnih mest
.com
. Ustvarite svoje spletno mesto še danes.Začnite zdaj

Za mnoge najstarejše upodobitve krajev in objektov na slovenskem ozemlju je zaslužen Georg Matthäus Vischer (1628 - 1696),

 

avstrijski duhovnik, topograf in kartograf, rojen 22. aprila 1628 v kraju  Wenns, Tirolska (danes Avstrija), umrl 13. decembra 1696 v Linzu, Avstrija.

V imenu plemstva in duhovščine je sestavljal zemljevide in izdeloval grafike in risbe več kot 1000 mest, gradov, fevdalnih posestev, opatij in samostanov na območju Spodnje in Gornje Avstrije, avstrijske Štajerske, Štajerske, Moravske in Madžarske. Velikokrat njegove grafike predstavljajo najstarejše ohranjene prikaze teh krajev in zgradb v Sloveniji. Grafike so bile izdane l. 1681 v Gradcu v zbirki  "Topographia Ducatus Stiriae".

Fotografije in tekst povzeti iz spletne enciklopedije Wikimedia.

Na zgornjih fotografijah mestne vedute z gradovi mest Celja, Maribora in Ptuja.

Zasluge za visoko tehnično raven bakrorezov in grafik je imel bakrorezec Andrej Trost (1643 - 1708)

 

Za Andreja Trosta ni  nedvoumnih podatkov kdaj in kje se je rodil. Pojavljajo se tri možne lokacije,  v Deggendorfu na spodnjem Bavarskem, v okolici Gornjega Grada ali 29. novembra 1643 v Hotinji vasi (Ottendorf) pri Hočah. Znano je natančno kdaj in kje je umrl, 8. junija 1708 v Gradcu.

 

V l. 1648 in 1650 je bil učenec latinske šole (gimnazije) v Rušah, bakroreštva pa se je učil v Gradcu in na Dunaju, kjer ga je 1668 srečal Georg Matthäus Vischer. Ta je spoznal Trostovo znanje in uporabnost za svoja zasnovana dela o Štajerski, postala sta sodelavca in prijatelja. Iz arhivskih virov je znano, da se je Trost po l. 1675 naselil v Gradcu, 1687 se tu poročil z Marijo Salomo r. Fleischhacker, drugič 1698 z Marijo Terezijo r. Höckinger, ki mu je pri bakroreškem delu tudi pomagala.

 

Zanimiva anekdota, kako so že takrat sposobni kadri zamenjevali službe za višje plačilo. Valvasor je na gradu Bogenšperk ustanovil grafično podjetje za bakrotisk in je Trostu, ki je takrat v Gradcu delal za Vischerja, ponudil višjo plačo. Trost je ponudbo sprejel in se v letih 1678 – 1688 večinoma zadrževal v Valvasorjevi delavnici na Bogenšperku, tu skoraj izključno rezal zanj, zato ni utegnil v dogovorjenih terminih pošiljati Vischerju naročenih bakrorezov (le-tega pa so terjali štajerski stanovi).  Leta 1679 je med njima prišlo do sodnega procesa, a sta se pobotala, in ko je Vischer zbolel ter l. 1696 umrl, je Trost kot njegov prijatelj in najboljši sodelavec prevzel delo okrog Topographia Ducatus Styriae, jo v letih 1700 do 1706 tudi izdajal in se z njo ukvarjal do smrti.

 

Trost je vrezal mnoge bakroreze za pomembna topografska dela:

  • Za G. M. Vischerja:

    • Styriae Ducatus fertilissimi nova geographica descriptio. Gradec 1678;

    • Topographia Ducatus Styriae. 1681, 1700.

 

  • Za J. V. Valvasorja:

    • Dominicae passionis icones. 1679 (Pasijonska knjižica).

    • Topographia Ducatus Carnioliae modernae. 1679;

    • Topogr. arcium Lambergianarum. 1679;

    • Ovidii Metamorphoseos icones. 1680;

    • Topogr. Archiducatus Carinthiae modernae. 1681;

    • Topogr. Carinthiae Salisburgensis. 1681;

    • Theatrum mortis humanae tripartitum. 1682 (Prizorišče človeške smrti);

    • Topogr. Archiduc. Carinthiae antiquae et modernae completa. 1688;

    • D. Ehre d. Hertzogthums Crain. 1689.

    • Slike kranjskih in koroških krajev ter gradov je izdelal po Valvasorjevih risbah, zgodovinske in druge slike pa v glavnem po predlogah Janeza Kocha. V baker je vrezal tudi večino prilog in zemljevidov za Slavo vojvodine Kranjske. Po Valvasorjevih risbah tudi obe veliki panorami Ljubljane in Celja.

 

  • Za druge avtorje:

    • prospekte in grafične liste za: E. J. Naso von Leuenfels, Monumentum historico panegiricum tam antiqui, quam gloriosi stemmatis … Wratislawiae 1680;

    • J. Macher, Graecium incliti ducatus Styriae metropolis topographia. 1700;

    • J. V. Hauck, Mausoleum … Leopoldi I. … 1705;

    • Flugblatt auf die Beisetzung d. Reliquien d. Hll. Victoria u. Konstantia zu Graz. 1694;

    • Apes acad. operosorum Labac. … 1701.

    • Razen tega je Trost rezal ilustracije (vedute gradov in pokrajin, historične scene), geografske karte (Štajerska 1678; Hrvaška 1683), diplome (za univ. v Gradcu 1687), naslovne strani za knjige in koledarje, grbe (tudi Valvasorjevega), portrete (npr. Ferdinanda II.), samostojne grafične liste (pokrajine, mesta, alegorije), religiozne podobice in spominske liste, čestitke in podobno. Trstov umetniški vrh so bakrorezi v Pasijonski knjižici. Po obsegu je Trost opravil veliko delo, po kakovosti pa bi o samostojni umetniški ustvarjalnosti težko govorili. Bil je tehnično izurjen bakrorezec z značilno čisto, v nekem smislu geometrijsko izvedbo, po kateri njegove izdelke skoraj na prvi pogled razlikujemo od drugih. Trostove številne grafične liste hranijo v Štajerskem Landesarchiv v Grazu; Metropolitana (Kabinet grafike JAZU, v Valvasorjevi zbirkin v Zagrebu, samostana Admont in St. Lambrecht na avstrijskem Štajerskem

Najzanimivejše grafike vedut mest in objektov na slovenskem Štajerskem

Fotografije povzete iz spletne enciklopedije Wikimedia.

Vir: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi724835/

Slava vojvodine Kranjske

 

izvirni nemški naslov Die Ehre dess Hertzogthums Crain

 

 

je bilo polihistorsko delo (enciklopedija), ki je izšlo leta 1689 v Nürnbergu in ga je napisal Janez Vajkard Valvasor. Velja za njegovo največje delo in še danes za eno najpomembnejših znanstvenih del o Kranjski.

 

Slava vojvodine Kranjske je izšla je v Nürnbergu leta 1689. Napisana je bila v nemškem jeziku, da bi bila razumljiva čim širši množici. S sodelavci je zbral podatke, ki so danes neprecenljivi vir za prikaz življenja današnje Slovenije ob koncu 17. stoletja.

 

Slava Vojvodine Kranjske še danes velja za temeljno znanstveno delo slovenskega zgodovinopisja. Njen avtor, Janez Vajkard Valvasor (1631-1693), kranjski domoljub, polihistor ter član The Royal Society je s sodelavci, sistematičnim preučevanjem, zapisovanjem zgodovine, geografije ter običajev dežele Kranjske pričel v zgodnjih sedemdesetih letih 17. stoletja ter tako na nek način nadaljeval delo svojega prijatelja, teologa in zgodovinarja, Janeza Ludvika Schönlebna (1618-1681). Skupaj z mnogimi domačimi in tujimi sodelavci je uspel zbrati številne kronologije, opise naravnih posebnosti in kulturnih znamenitosti ter ustvaril preko 300 vedut in topografij kranjskih mest, samostanov in gradov. Veličasten polihistorični kompendij, ki je bil rezultat dolgoletnega terenskega in kabinetnega raziskovanja je leta 1689 pod naslovom "Die Ehre dess Hertzogthums Crain" izdal pri Wolfgangu Moritzu Endterju v Nürnbergu. Delo je razdeljeno na 15 knjig, ki skupaj obsegajo 3532 strani in 24 prilog. Valvasor je predstavil Kranjsko s pomočjo več ved: zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije,...

 

Poleg Janeza Vajkarda Valvasorja velja kot avtorja omeniti tudi Erazma Franciscija, ki je Valvasorjeve sestavke uredil in oblikoval, dodal je tudi razna pojasnila in pripombe, obenem pa je tudi sam sestavil prvo in peto knjigo. Že omenjene pesmi pa je spesnilo kar osem pesnikov, med njimi je bila tudi ženska avtorica – baronica Katarina Regina von Greiffenberg-Seisenegg. Ostali avtorji pesmi so še: Pavel Ritter-Vitezović, Jožef Sisentschelli, Janez Ludvik Prasch, Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher), Janez Krstnik Petermann, Krištof Wegleiter in Janez Gabrijel Majer.

 

Slava vojvodine Kranjske je okrašena s podobami in zemljevidi, ki so jih kot risarji prispevali poleg Valvasorja še: Janez Koch, Peter in Ivan Werex, Boener in Matija Greischer. Bakrorezci so bili: Andrej Trost, Peter Mungersdorf, Pavao Vitezović-Ritter in Atzelt, nekatere podobe pa so anonimne.

 

Vsebina knjig:

  • I. knjiga: avtor je Erazem Francisci. Razdeljena je na 8 poglavij in obsega 96 strani. v njej Francisci razpravlja o imenih narodov, ki so prebivali na Kranjskem. Poglobi se tudi v etimologijo samega imena Kranjske oziroma Carnorum in Carnutum.

  • II. knjiga: vsebuje 27 poglavij in 200 strani, Valvasor pa jo je poimenoval »kratka topografija« ali »sumarična topografija«. Avtor opredeli meje Kranjske, opiše njeno razdelitev na: gorenji, dolenji, srednji, notranji in istrski del. Na splošno opiše Kranjce in njihove običaje, nato pa se posveti obravnavi njenih posameznih delov in njihovim šegam, prehrambenim navadam, goram, rekam, studencom, jamam, gradovom, rudnikom in ostalemu.

  • III. knjiga: vsebuje 38 poglavij in 168 strani, je neke vrste topografsko-zgodovinsko poglavje, saj popisuje vode, podnebje, bolezni, rastlinstvo, zelišča, drevesa, rudnike, pri čemer se najbolj posveti rudniku živega srebra v Idriji.

  • IV. knjiga: vsebuje 53 poglavij in 232 strani. Tu Valvasor opisuje posebnosti kot so fosili in druge okamnine, posebnosti iz živalskega in rastlinskega sveta, še posebej pa se posveti kraškemu in podzemeljskemu svetu na Kranjskem oziroma Notranjskem.

  • V. knjiga: vsebuje 16 poglavij in 268 strani. Avtor te knjige je zopet Erazem Francisci. Razpravlja o narodih, ki so gospodovali na ozemlju Kranjske do prihoda Frankov. Ta knjiga naj bi precej povezmala iz Schönlebnovo Carniola antiqua et nova.

  • VI. knjiga: vsebuje 11 poglavij in 102 strani. Ta knjiga je pomembna predvsem zato, ker govori o kranjskem oziroma slovanskem jeziku. Nato pa o noši, običajih in navadah v posameznih delih Kranjske.

  • VII. knjiga: vsebuje 17 poglavij in 120 strani. Posvečena je veri in raznim verovanjem, od poganskih običajev, pokristjanjevanja, protestantizma, protireformacije, do praznoverja, običajev in čarovnij.

  • VIII. knjiga: za razliko od ostalih knjig ni razdeljena na poglavja, ampak na odseke ali sekcije, vsebuje pa 346 strani. V njej avtor opiše svetnike, patriarhe, škofe in redove ter župnije.

  • IX. knjiga: vsebuje 12 poglavij in 122 strani. V tej knjigi je popisana ustavna in upravna ureditev dežele in kranjske plemiške rodbine. Predstavljeni so tudi plemiški grbi. Podrobno predstavi deželene glavarje, deželne upravitelje, oskrbnike, vicedome, stanove, in tako dalje.

  • X. knjiga: vsebuje 30 poglavij in 274 strani, posvečena pa je vladarjem dežele. Predstavljena je politična zgodovina vojvod in deželnih knezov. Povzema zgodovino od antike do leta 1689.

  • XI. knjiga: vsebuje 730 strani in je najobširnejša. Je literarna topografija oziroma »knjiga gradov«. V njej so po abecednem redu predstavljena in ilustrirana mesta, trgi, gradovi, samostani in ostale znamenitosti.

  • XII. knjiga: vsebuje 13 poglavij in 134 strani. Govori predvsem o Hrvaški, njenih turških in hrvaških obmejnih krajih, nadalje pa o posazemnih hrvaških mestih in utrdbah.

  • XIII. knjiga: vsebuje 6 poglavij in 112 strani. Tudi ta je posvečena zgodovini. Tako lahko v njej beremo o Argonavtih, ustanovitvi Emone, o raznih vojnih pohodih,... Knjiga precej sovpada s V. knjigo.

  • XIV. knjiga: vsebuje 26 poglavij in 184 strani. V njej so prikazani rimsko obdobje, preseljevanje narodov in čas do avstrijske oblasti. Podrobneje so opisani še vojna domačinov z Rimljani, končni poraz domačinov, upor rimske vojske, dogodki pod cesarjem Konstantinom, vojna Teodozija zoper Gote, vpadi Slovanov, ter ostali sposadi in politične razmere.

  • XV. knjiga: vsebuje 34 poglavij in 314 strani. V njej so zbrani letopisi Kranjske pod avstrijskimi vladarji. Na koncu knjige pa se nahajata še 2 neoštevilčeni strani pripomb in tiskovnih popravkov.

 

Prva dva zvezka ponatisa sta izšla v letu 1877, druga dva pa med letoma 1887 in 1879. Urednika izvoda sta poleg prvotnega, Erasmusa Franciscija, Janez Krajec, ki je obenem tudi založnik in tiskar ter Josip Pfeifer, avtor dodanega besedila pa je Peter Radics. V primerjavi s prvo izdajo se je spremenil format, ilustracije in priloge se ne ujemajo vedno z izvirnikom.

 

15. aprila 2009, ob 320-i obletnici prve izdaje knjige, sta Zavod Dežela Kranjska in Javni zavod Bogenšperk na gradu Bogenšperk predstavila projekt celotnega prevoda knjige v štirih zvezkih. Glavni prevajalci iz nemščine so bili Doris, Božidar in Primož Debenjak, iz latinščine Aleš Maver, pobudnik, urednik in vodja projekta pa Tomaž Čeč. Prevod je bil konec leta 2013 v celoti opravljen in zadnji, četrti zvezek, je že izšel. Zavod Dežela Kranjska pripravlja še izdajo strokovnih študij, errate in kazal Studia Valvasoriana, ki je izšla v letu 2014.

 

Prva tiskarna za tiskanje podob na Kranjskem

 

»Bil sem tudi – ne da bi se hvalil – prvi, ki je vpeljal v to preslavno vojvodino Kranjsko bakrotisk. Da, tukaj na Bogenšperku sem 1678. leta sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in tiskarje.«

 

Tako se je – ne da bi se hvalil – vpisal s svojo grafično dejavnostjo v Slavo vojvodine Kranjske sam njen avtor Janez Vajkard Valvasor. Leseni stroj, ki nepremičen sameva v prvem nadstropju gradu Bogenšperk, je rekonstrukcija nekdanje lesene preše za tiskanje bakrotiskov, kakršno je dal podjetni in vsestranski lastnik gradu postaviti leta 1678, da bi svetu tudi v sliki in podobi predstavil svojo ljubo Kranjsko. Bil je prvi, ki se je pričel ukvarjati z bakrotiskom in je ustanovil svoje grafično podjetje. Na Bogenšperku si je uredil delavnico-bakroreznico in dal pripeljati avstrijskega mojstra Andreja Trosta, ki je prej delal pri Vischerju. Valvasor mu je ponudil večjo plačo, kar je bil vzrok, da je sprejel delo na Valvasorjevem gradu.

 

Veliko okroglo kolo, ki je nekoč potrebovalo dva moža, da sta ga obrnila, je služilo za vodenje ročno izdelanega tiskarskega papirja pod težkim lesenim valjem. Preša je zaječala in valj je iz bakrene plošče, v katero so s posebnim dletom zarezo za zarezo vrezovali podobe trgov in gradov ter podobe in zgodbe vsakdanjega življenja tistega časa, iztisnil tiskarsko črnilo na papir. Čeprav velja prepričanje, da je baker mehak, je vrezovanje potez zahtevalo veliko več moči, predvsem pa mnogo spretnosti. Napačne poteze namreč ni bilo mogoče popraviti. Valvasorjevi tiskarji, verjetno zamazani od črnila in znoja, so podržali papir pod svetlobo, ki so jo v skromnih količinah prepuščala okna zahodnega grajskega krila, in si z velikim pričakovanjem ogledali odtis.

 

Po stenah razstavljeni bakrotiski iz Valvasorjevih časov kažejo, da je bil risarsko zelo spreten že gospodar gradu oziroma delavnice, bakrorezci, ki so delali po njegovih predlogah, pa so bili vsi po vrsti priznani mojstri svoje obrti. Glede na stotine in stotine bakrorezov, ki so jih ustvarili v enajstih letih delovanja Valvasorjevega podjetja, je mogoče sklepati, da jim je šlo delo dobro od rok. Kakšen mesec dni je verjetno potreboval mojster, da je vgraviral v baker veduto nekega mesta ali gradu. Da bi jih dobro napojili z barvo, so uporabili tuft, nekakšen žakeljček, ustrojen iz pasje kože – zato ker ta nima por –, ki so ga pomakali v črnilo in z njim potapkali ploščo. Črnilo so mojstri izdelovali sami; zato so uporabljali saje, ki so jih verjetno zmešali s kakšnim lojem, da jih je držal skupaj..

 

V času Valvasorja so bile grafike samo črno-bele in takšno je bilo večinoma tudi življenje. Dobre ljudi so po smrti čakala nebesa in slabi so šli v zaslužene muke oziroma so v njih že umirali. Kranjski plemič, za barona se je spretno oklical kar sam, je bil otrok svojega časa in njegova podjetnost je segala tudi na področje umetniških del. Pravzaprav je Valvasor svojo grafično dejavnost začel prav z upodobitvijo Kristusovega pasijona leta 1679. Na Kranjskem do takrat ni bilo tiskarne, ki bi tiskala podobe, Mayerjeva v Ljubljani je tiskala le črke, in ko je Valvasor k svojim grafikam želel dodati besedilo, jih je odnesel v ljubljansko tiskarno.

Janez Vajkard Valvasor

 

[jánes vájkart válvazor] (nemško Johann Weichard Valvasor, Freiherr zu Galleneck und Neudorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg), kranjski plemič, polihistor, član Kraljeve družbe, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † pred 16. novembrom 1693, Krško.

 

Janez Vajkard Valvasor se je rodil na Starem trgu v Ljubljani. Njegova starša sta bila Ana Marija Ravbar in deželni odbornik Jernej Valvasor, potomec stare plemiške družine iz Bergama. Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberk in Medija na Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otroštvo skupaj s 16 brati in sestrami. Baronski naslov si je po mnenju zgodovinarja Borisa Golca Valvasor pripisal kar sam.

 

Gimnazijo je končal pri jezuitih v Ljubljani. O njegovi izobrazbi in bogastvu pa priča tudi mogočna knjižnica, v kateri je imel vsa takrat pomembna znanstvena dela. Zbiral je instrumente, star denar in razne zanimivosti. V svojih delih si je prizadeval pisati objektivno, vendar ga je močno zaznamovala vera v hudiča, čarovnice,... Po tedanji plemiški navadi je izpopolnjeval svoje znanje in si nabiral izkušnje na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah, v letih 1663 in 1664 se je udeležil vojne proti Osmanom. Leta 1672 se je vrnil v domovino in si kupil hišo v Ljubljani ter gradove Bogenšperk, Črni potok in Lichtenberg, ki jih je, razen Bogenšperka, kasneje prodal zaradi vlaganja v delo in potovanja. Na gradu Bogenšperk je bival od 1672 do 1692, tu si je uredil bakrotiskarno, v kateri je delal priznani avstrijski mojster Andrej Trost.

 

Njegov biograf Branko Reisp pravi, da je bil svetovljansko razgledan kavalir 17. stoletja, ki je potoval po vsej Evropi in severni Afriki. Reisp piše, da je Valvasor nekaj let pred smrtjo obiskal tudi Lyon, kjer naj bi obolel in za posledicami neznane bolezni umrl v Krškem, kamor se je preselil po izgubi Bogenšperka.

 

Valvasor je bil vsestranska osebnost (t.i. polihistor). Njegovo delo ni bilo omejeno samo na eno področje ali znanost, ampak je obsegalo več raznovrstnih področij. Čeprav je bil po poklicu vojak, je večino svojega življenja zapisal znanosti, zbirateljstvu in preučevanju Kranjske, osrednjega dela današnje Slovenije. Tako je zapustil obširno znanstveno delo. Valvasor je bil eden prvih sistematičnih kartografov pri nas in član Angleške kraljevske družbe, ene najstarejših akademij na svetu.  Čas bivanja na Bogenšperku velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času:

 

  • Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689

  • raziskava Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane Angleške kraljevske družbe

  • ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678

  • izdaja več topografskih del

  • načrt za predor Ljubelj

  • načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona

Pred izjemno Slavo vojvodine Kranjske so  na gradu Bogenšperk nastala še tri topografsko - zgodovinska dela

 

  • Topografija sodobne vojvodine Kranjske - Topographia Ducatus Carnioliae modernae‎  - izdana na gradu Bogenšperk l. 1679

 

Topografija Kranjske poleg naslovnega bakroreza vsebuje še 319 bakrorezov mest, trgov, samostanov in gradov na tedanjem Kranjskem. Poleg grafik ima na začetku in na koncu besedilo, ki ga je natisnil tiskar Janez Krstnik Mayr v Ljubljani. Na začetku gre za latinsko posvetilo deželnim stanovom in latinsko voščilo Ritterja-Vitezovića, na koncu pa za seznam slik in lastnikov gradov v nemščini ter seznam gradov v slovenščini.

Večino gradov je signiral Valvsor sam, v baker pa so jih vrezali Trost, Ritter-Vitezović in Mungerstorff. V svojskem slogu je izdelana vrsta nesigniranih bakrorezov. Grafike v tem topografsko-zgodovinskem delu so bile izdelane na gradu Bogenšperk v Valvasorjevem umetniškem grafičnem zavodu. Pozneje je Valvasor za svojo Slavo vojvodine Kranjske uporabil več kot dve tretjini sicer nekoliko odrezanih slik iz omenjenega albuma.

 

  • Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške - Topografia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa - izdana v Nürnbergu l. 1688

 

Izšla v Nürnbergu pri knjigarnarju Wolfgangu Moritzu Endterju. Delo ima v začetku 12 nepaginiranih strani, sledi velika panorama Celovca, ki jo je narisal sam Valvasor, 264 oštevilčenih listov z uvodnim opisom dežele in po abecednem redu razvrščene podobe in opisi krajev v nemščini. Vseh podob krajev je 230, če pa prištejemo še naslovni bakrorez, zemljevid Koroške in veliko panoramo Celovca, obsega topografija Koroške 233 bakrorezov.
Z vsebino in grafičnimi podobami knjiga predstavlja prvovrsten in edinstven zgodovinski vir.

  • Prizorišče človeške smrti v treh delih - Theatrum mortis humanae tripartitum  - izdana v Salzburgu 1682

 

Je religiozno moralno didaktično delo v treh delih, ki govori o smrti in minljivosti življenja. Knjiga je kulturno zgodovinski in umetnostni spomenik, ki razkriva duhovno podobo tistega časa, polnega stisk. Avtor besedila v verzih je Valvasor, bakrorezec je Andrej Trost, avtor risb – predlog za bakroreze pa Janez (Ivan) Koch. Besedilo je bilo tiskano leta 1681 v Ljubljani, bakrorezi pa so bili odtisnjeni na Bogenšperku. Delo je izšlo 1682 pri tiskarju Mayrju v Salzburgu. Knjiga ima 256 strani in vsebuje 121 bakrorezov; izdaja je dvojezična - vsako grafiko pojasnjujejo Valvasorjevi verzi, zapisani v latinščini in nemščini.

 

Fotografije povzete iz spletne enciklopedije Wikimedia.

Portret Janeza Vajkarda Valvasorja, njegov grad Bogenšperk in Cerkniško jezero katerega raziskava mu je prinesla članstvo v Angleški kraljevski družbi.

Arhitekturna dokumetacija deželnih stavbnih mojstrov in arhitektov v 18. in 19. stoletju

 

Zelo zanimive podatke o izdelavi arhitekturnih posnetkov v drugi polovici 18.st. v Ljubljani najdemo v članku dr. Metode Kemprl, "Dokumenti bankalne uprave za Kranjsko kot umetnostnozgodovinski vir".

 

Povzetek iz njenega obširnega teksta:

Arhivski viri, ki jih je raziskala, govorijo o povečanju pristanišča oziroma na gradnjo novih mitniških stavb (tehtnica, skladišče, urad) na Bregu v Ljubljani in na Vrhniki.

 

Citat:

Pristanišče v Ljubljani je dvorna komora hotela posodobiti tako, da bi povečali tehtnico in zgradili novo skladišče za prispeli tovor in blago. Že leta 1751 so začeli korespondenco z ljubljanskim mestom, saj so hoteli tudi razširiti tamkajšnje pristanišče. V ta namen so želeli od mesta odkupiti hišo Pri zlati ladji, ki je stala neposredno na obrežju, in sicer pred mestnim obzidjem oz. pred Bistriškim dvorcem.‌245 245 AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979; AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 257, 258. Takrat je nastala tudi sijajna risba pogleda na Breg z današnjega Gallusovega nabrežja.‌246 246 AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979, fol. 495, 496. Avtor je Candido Zulliani (1712–1769), ljubljanski meščan ter med letoma 1761 in 1764 deželni stavbni mojster. Risba nam zelo podrobno kaže situacijo na Bregu med sedanjim Šentjakobskim mostom in današnjo hišo Breg 4. Na drugi risbi pa so v tlorisu izrisane hiše med Šentjakobskim mostom, današnjo hišo Breg 4 in Gosposko ulico. Poleg zelo natančno izrisanega stanja hiš in parcelacije nam dokument prinaša tudi popis vseh lastnikov hiš v tistem letu. Hiša Pri zlati ladji je bila naslonjena na južno mestno obzidje, vzdolž obzidja pa so bile razmeščene stavbe mestnega skladišča. Za hišo Pri zlati ladji so stali Bistriški dvorec s cerkvijo sv. Lovrenca ter Erbergova in Zoisova palača. Med Križevniško in Salendrovo ulico je stalo šest hiš. Prva in druga hiša sta bili v lasti viteza Gasperinija, v tretji hiši je stanoval Anton Schemerl, mitniški in tehtniški nadmojster,‌247 247 Leta 1765 je bil Anton Schemerl star 60 let in v tej službi že 28 let (Bankale Krain Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 256–261). priimek lastnika četrte hiše pa je težko berljiv, ker je dokument ožgan. Peta, največja hiša, je bila v lasti Andriolija, zadnja, ki je mejila na Salendrovo ulico, pa je bila last barona Codellija.‌248 248 Torej ne drži, da je bila hiša Pri vitezu (Breg 20) last barona Codellija, kakor se rado pojavlja v umetnostnozgodovinski literaturi (npr. Sapač, Baročni arhitekti, str. 264). Pred tem nizom stavb je na obrežju Ljubljanice na posebej utrjenem mestu stalo poslopje tehtnice. Vogalna hiša s Salendrovo je pripadala Hvalici, potem so sledile hiša državnega urada, Wolwitzeva hiša in hiša grofa Gallenberga. Pred njo je na obrežju stala hiša grofov Engelshausov.

 

 

Avtor načrtov - posnetkov je Candido Zulliani (1712–1769), ljubljanski meščan ter med letoma 1761 in 1764 deželni stavbni mojster.

Citat:

Leta 1767 so kranjskemu deželnemu zidarskemu mojstru Lovrencu Pragerju naročili izris natančne situacije stavb na tem delu mesta oz. na jugovzhodnem vogalu mestnega obzidja. Hišo Pri zlati ladji sta nato ocenila Lovrenc Prager in Candido Zulliani.‌252 252 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 664; AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 900–948, 1024–1029; to cenitev omenja tudi Damjan Prelovšek, a navaja drugi vir (Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani, str. 107). Hišo sta sestavljali dve stavbi, povezani med sabo in naslonjeni na obzidje. V pritličju sta bila dva velika gostilniška prostora z majhno kuhinjo, v nadstropju pa sobe. Ob obzidju proti zahodu so si sledili stopnišče in tri stavbe. Prva je bila klet, ki je bila takrat v lasti barona Zoisa, druga je bila gostilniška klet in tretja obokan gostilniški hlev. Zoisova klet je imela še nadstropje, ki je bilo povezano z Bistriškim dvorcem, zato mu je tudi pripadalo. Do odkupa gostilne pri Zlati ladji pa tudi takrat ni prišlo, zato so še istega leta (1767) poskušali z razširitvijo obstoječega mitniškega urada, v katerem bi bil prostor tudi za skladiščenje blaga, in z regulacijo obrežja.‌253 253 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1282, fol. 749–786. O projektu so se pogovarjali tako z Lovrencem Pragerjem kakor s Candidom Zullianijem, vendar je nazadnje načrt pripravil Zulliani. Najprej je izrisal načrt situacije urada in sosednjih stavb v tlorisu, saj bi za razširitev morali odkupiti tri sosednje hiše, in sicer vogalno Hvaličevo hišo, Bartholijevo hišo za njo in Wolvitzevo hišo, ki je stala severno od državnega urada. Nato je izrisal še tlorise pritličja in vseh treh nadstropij nove stavbe ter načrt enotne fasade.

Avtor načrtov - posnetkov je Lovrenc Pranger, deželni zidarski mojster. Obstoječi zidovi - posnetek, so označeni s temno barvo, novi posegi z rdečo.

PRVI ARHITEKTURNI POSNETKI V SLOVENSKEM PROSTORU

 

Najstarejše znane upodobitve gradov so na slovenskih tleh ohranjene iz visokega srednjega veka (freske). Gradovi so vkomponirani tudi v oltarne slike in druge cerkvene podobe. Sprva ne moremo govoriti o vernih prikazih grajske arhitekture.

 

V 17. stoletju srečamo prve načrtno nastale upodobitve gradov. Mesta, trge in gradove so likovno dokumentirali kartografi, topografi in drugi avtorji. Tako je menih avguštinskega reda Johannes Clobucciarich med pripravami gradiva za zemljevid notranjeavstrijskih dežel med letoma 1601 in 1605 potoval po Štajerski, delu Dolenjske in Notranjske in kartografske zapise dopolnjeval z risbami, na katerih je skiciral poglavitne značilnosti grajskih kompleksov.

 

Najpomembnejši slikovni vir za preučevanje gradov v 17. stoletju dolgujemo kranjskemu plemiču in polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693), ki je v Skicni knjigi za Topografijo vojvodine Kranjske in v 11. knjigi Slave vojvodine Kranjske (Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Nürnberg, 1689) zbral vedutne upodobitve trgov, gradov in samostanov. Risbe in skice so poleg Valvasorja prispevali tudi njegovi sodelavci Janez Koch, Peter in Ivan Werex, Boener in Matija Greischer, risbe pa so v baker vrezali bakrorezci.

 

Podobno vlogo je na Štajerskem opravil geograf in topograf Georg Mattheus Vischer (Topographia Ducatus Styriae, Gradec, 1681).

 

Lahko rečemo, da so bili omenjeni gospodje prvi izdelovalci arhitekturnih posnetkov v slovenskem prostoru.

 

V 19. stoletju se je po zaslugi novih tiskarskih tehnik (litografija, jeklorez), turizma, realističnih tendenc v likovni umetnosti in romantičnega vrednotenja naravnih in kulturnih znamenitosti razmahnilo krajinsko in vedutno slikarstvo, ki je glede dokumentarnih podrobnosti natančnejše in zanesljivejše. Izšlo je več grafičnih map z vedutnimi motivi, ki so bile namenjene meščanskemu občinstvu. Risar, topograf in založnik Jožef Wagner (1803–1861) je od leta 1836 deloval v Celovcu. Izdal je dve zbirki vedut s Koroške in zbirko vedut s Kranjske. Listi s kranjskimi vedutami so izhajali v mapah s po tremi listi od 1842 do 1848.

 

Cerkveni slikar in učitelj risanja na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878) je med letoma 1840 in 1865 zaradi raznih naročil prehodil vso Kranjsko in upodobil razne kraje, mesta in gradove. Vedute so nastale v času, ko fotografska tehnika še ni bila široko razširjena, vendar jih je Goldenstein nameraval razmnožiti s pomočjo fotografije in fotografske posnetke nameniti prodaji. Slikarske in grafične upodobitve v vlogi vira za preučevanje stavbne preteklosti gradov je kmalu nadomestila fotografija.

 

dr. Damir Globočnik, Gorenjski muzej Kranj

Fotografije povzete iz spletne enciklopedije Wikimedia.

18. in 19.stoletje

 

Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem (1786 - 1849).

 

Načrti so nastali v pristojnosti okrožnega urada Celje in okrožnega urada Maribor in so predstavljali javne, sakralne in zasebne gradnje ter tudi cestne in vodne gradnje - torej vse najpomembnejše gradnje tistega časa. Letnica 1786 pomeni leto najstarejšega ohranjenega načrta v okviru delovanja okrožnih uradov in 1849 leto ukinitve le-teh.

Originalni načrti se nahajajo v Pokrajinskem arhivu Maribor.

Skice avguštinskega meniha Johannes-a Clobucciarich-a, nastale med leti 1601 in 1605.

Fotografije povzete iz spletne enciklopedije Wikimedia in portala Europena.

bottom of page